Kako je Beckenbauer postal možgani, pogum in vizija Bayerna Münchna

V četrtek, 22. maja 2008, v zgodnjih jutranjih urah, v VIP prostoru na moskovskem stadionu Lužniki, kmalu po tem, ko je Manchester United po enajstmetrovkah zmagal v UEFA Ligi prvakov.Stojim z najnovejšo kopijoPrvakirevijo v roki, poskušam zbrati pogum in prositi Franza Beckenbauerja, ki je za bližnjo mizo zatopljen v pogovor, naj podpiše naslovnico.

Po nekaj minutah je zatišje in ko izkoristim trenutek, se opravičujem za prekinitev in prosim za podpis Beckenbauerja.»Seveda,« prikima in prijazno vzame ponujeno pero in revijo.Med podpisovanjem ga vprašam, kaj misli o tekmi.Zastane, nato pa z desnico uščipne zrak, da prikaže tanko razliko Unitedove zmage.

Takrat se je gesta zdela le čudovito jedrnat kos učenjakov.Kasneje sem spoznal, da je Beckenbauer velik del svoje kariere preživel na teh obrobjih.

Zastava linijskega sodnika je pomagala uničiti njegove upe na zmago na svetovnem prvenstvu na Wembleyju leta 1966. Štiri leta pozneje je Zahodna Nemčija kljub temu, da je ostal na igrišču z izpahnjeno roko v zanki, izgubila največji polfinale svetovnega prvenstva na svetu. -čas, s čudnim golom v sedmih, v Italijo.

Danes se to nikoli ne bi moglo zgoditi, toda njegov slavni posnetek z roko, pripeto na prsih – zlomil si je ključnico – je ikoničen dokaz, da je pri Beckenbauerju za eleganco stal pogum.

Tudi leta 1974, ko je zmagal v evropskem in svetovnem pokalu, Beckenbauerjevi uspehi niso bili rutina.Proti madridskemu Atleticu je bil Bayern minuto pred porazom, preden je Georg Schwarzenbeck izenačil – s čimer je poskrbel za ponovitev, ki so jo Roten dobili s 4-0.

V finalu svetovnega pokala je ekipa Beckenbauerja komaj 20 minut igrala, ko je enajstmetrovka Johana Neeskensa poskrbela za vodstvo briljantnega Oranja.Malo več klinične osredotočenosti Nizozemcev bi lahko zapečatilo izid, preden je Paul Breitner izenačil z bele točke v 25. minuti.Celo kot trener je svojo zmagoslavje na svetovnem prvenstvu leta 1990 v veliki meri pripisal nesposobnosti Anglije s točke v Torinu.

Spremenljivosti usode so mnoge nogometaše spravile v ravnovesje ali zagrenile, a kljub Kiplingovim dvojčkom sleparjem zmagoslavja in katastrofe ostaja Beckenbauerjeva elegantna ravnodušnost izjemna.Celo Brian Clough je bil ganjen, ko je o njem rekel: "Nekoč sem videl Franza Beckenbauerja vstopiti v restavracijo in to je storil na enak način kot je igral nogomet: z razredom in avtoriteto."

Eden od načinov gledanja na nogometno zgodovino je neprekinjen, nerešljiv boj za avtoriteto in vpliv med igralci in trenerji.Od leta 1930 so imeli trenerji vedno prednost, vendar je Beckenbauer eden izmed peščice nogometašev, ki so resnično spremenili način igranja.

Čeprav ni nikoli zares užival v življenju v zavetišču – privolil je, da bo treniral Zahodno Nemčijo, Marseille in Bayern, delno zato, ker se je čutil prisiljenega pomagati institucijam, ki so mu bile pomembne –, se je na igrišču zelo hitro izkazal za bistroumnega trenerja.

Leta 1967 je Bayern osvojil svojo prvo evropsko trofejo, pokal pokalnih zmagovalcev.Roten je vsekakor napredoval – ko je bila bundesliga ustanovljena leta 1963, so bili premalo pomembni, da bi jih lahko povabili k sodelovanju – toda Beckenbauer je videl, da je potrebna sprememba.Bayern je bil pod vodstvom vizionarskega trenerja Zlatka Čajkovskega nekoliko preveč kavalirski.Če so želeli osvojiti Bundesligo – in se potegovati za evropski pokal –, so morali postati učinkovitejši.

To se pod Jugoslovanom, ki je leto pozneje zapustil klub, ne bi zgodilo.Med letoma 1974 in 1976 je Bayern postal tretja ekipa, ki je osvojila tri zaporedne evropske pokale.Čeprav je bil Rotenov visok dosežek pod vodstvom Dettmarja Cramerja in Uda Latteka, bi lahko rekli, da je bil Beckenbauer, ki je vodil igro kot pometač, pravi arhitekt tiste zlate dobe.

Tako vpliven je bil Beckenbauer kot libero, da je nemški nogomet taktično ostal podrejen njegovi legendi še dolgo potem, ko je leta 1983 obesil čevlje na klin. Tudi leta 1996, ko je Nemčija postala evropski prvak, je bil njihov najvplivnejši igralec Matthias Sammer.Šele ko je Rudi Voller prevzel vodstvo po katastrofalnem Euru 2000, je Mannschaft končno zagrešil taktično herezijo – v nemškem smislu – in opustil pometača.

Kot mlad igralec je bil Beckenbauer preudaren ljubitelj Giacinta Facchettija, verjetno najboljšega napadalnega bočnega branilca na svetu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.Kot je zapisal Brian Glanville v svojemVaruhosmrtnica za italijanskega idola: »Beckenbauer se je ob opazovanju Facchettijevih spektakularnih vpadov z levega bočnega branilca, njegovih grmečih udarcev z desno nogo vprašal, zakaj ne bi on kot libero in pometač napadel iz bolj osrednje vloge.Uspelo mu je in popolni nogomet se je rodil v Bayernu iz Münchna.”

Glanvillova zadnja točka je sporna.Beckenbauer še nikoli ni izrekel tako veličastnih trditev v svojem imenu.Kljub temu je kot nekdo, ki je veliko razmišljal o igri, imel svoj zanimiv pogled na totalni nogomet, ko je nekoč rekel: »To je bilo več posledica elementa presenečenja kot katere koli čarobne formule.Nizozemcem se je tako dolgo izmikalo, ker opozicija ni mogla ugotoviti, s kakšno taktiko se soočajo.Sploh ni bilo taktiziranja, samo sijajni igralci z žogo.”

Z drugimi besedami, Beckenbauer je v ponavljajočem se argumentu o vplivu trenerjev in igralcev na razvoj igre prepričan, da kljub temu, kar lahko nakazuje zgodovinska šola nogometnih hipsterjev, celotni nogomet dolguje veliko več Johanu Cruyffu kot Rinusu Michels.

Osvaldo Ardiles je dejal, da je bil največji živeči nemški nogometaš vodja, ki je igral odličen nogomet.Beckenbauerjevi slavni dnevi so močan opomin na dobo, ko trenerji niso bili vsi diktatorski mikromenadžerji in so lahko bili tudi igralci vodje.

Ne, da je njegov stil prepričal vse.V dveh obdobjih v New York Cosmosu je bila njegova igra preveč razumna za enega od vodilnih, ki se je pritožil privržencu: »Reci Švabi, naj se dvigne naprej – ne plačamo milijona, da bi se tip motil v obrambi. .”

Nazadnje vam bomo priporočili izdelke našega podjetja, povezane z nogometom.